Ta radijska oddaja je del petdelne serije oddaj, ki so nastale na rezidenci v Topolovem marca 2024. Serija se ukvarja s štirimi pojavi, s katerimi si delimo prostor in ki so simptom minevanja časa: s prahom, pepelom, plesnijo in patino. Na podlagi predhodnih branj in refleksij serija obravnava te materialnosti skozi prizme njihove snovne strukture, njihove časovne odvisnosti, njihovega odvečnega značaja in ideje o njihovi kolektivnosti.
Projekt je del uradnega programa Evropske prestolnice kulture 2025 Nova Gorica - Gorizia.
〰️
This radio show is part of a five-part series created during a residency in Topolò in March 2024. The series explores four phenomena with which we share space and which serve as symptoms of the passage of time: dust, ash, mold, and patina. Based on prior readings and reflections, the series examines these materialities through the lenses of their physical structure, their temporal dependencies, their excessiveness, and the idea of their collectivity.
The Other Radio project is part of the official programme of the European Capital of Culture 2025 Nova Gorica - Gorizia.
〰️
Ep. 1 Uvod, pogovor z Ajdo Bračič
V prvi, uvodni epizodi je z avtorice oddaje spregovoril Aljaž Škrlep. Pogovarjala sta se o Ajdinem delu, arhitekturi, pisanju, prahologiji, materialih-vmes in še marsičem.
Ep. 2 Prah
To je druga epizoda oddaje, ki se ukvarja s prahom.
Že nekaj časa me je mikalo, da bi napisala esej o prahu, in upočasnitev rezidence v Topolovem spomladi in poleti 2024 je za to ponujala dobro izhodišče. Kmalu po tem, ko sem predstavila zamisel, me je Aljaž opozoril na knjigo Michaela Marderja o prahu, in dodala sem jo na seznam prašne literature, ki je do tedaj že lepo zrasel; vsakemu prihodnjemu preučevalcu prahu že kar na začetku torej polagam na dušo, da je bilo razmislekov in raziskav na to temo v preteklosti že lepo število. Pri opazovanju prahu in razmisleku o drugih odvečnih materialnostih,ki jih proizvaja arhitektura (čeprav bomo to odvečnost poskušali izpodbijati), mi bo v pomoč neke vrste navzkrižno opraševanje, torej branje predhodnikov prahologije: Terese Stoppani, Carolyn Steedman, Michaela Marderja, Gastona Bachelarda, Walterja Benjamina in drugih.
Ep. 3 Pepel
To je tretja epizoda v seriji, ki se ukvarja s pepelom.
V tej epizodi govorimo predvsem o pepelu, ki s prahom deli razpršeno strukturo in
sposobnost lebdenja ter posedanja, zlaganja v plasti in prekrivanja. Vendar je stranskih
proizvodov gorenja, ki spremljajo človeški vsakdan, več, in so si v nekaterih lastnostih sorodni:
saje, denimo, lesketajoča se črna snov, ki zlagoma prevleče notranjost peči in dimnikov; pa oglje, ki v sebi še nosi sled vode; ali pa dim, ki saje odlaga tja, kjer se dotakne hladnejših površin. Tudi te snovi govorijo o prisotnosti človeške dejavnosti v neki arhitekturi, govorijo o prebivalcu, ki
prižiga peč in se z njo greje, si na njej morda kuha. Govorijo o prebivalcu, ki tam živi, in ki mu
je ogenj potreben za življenje.
Ep. 4 Plesen
To je tretja epizoda v seriji, ki se ukvarja s plesnijo.
Kar plesen že na prvi pogled loči od v tej seriji do zdaj obravnavanih prahu in pepela, pa
tudi od patine, o kateri bomo govorili naslednjič, je njena živost. Plesen tukaj obravnavamo kot
material, ki se znajde v arhitekturi, in ki je — kljub svoji morebitni nezaželenosti ali odvečnosti
— sestavni del naših prostorov, vendar pa jo moramo seveda nujno jemati tudi kot živo bitje, ki v
arhitekturi z nami sobiva. Vprašanje, ki se torej zastavlja že takoj na začetku, je, ali je lahko
kakršna koli živost v resnici neželena?
Ep. 5 Patina
To je peta in zadnja epizoda v seriji, ki se ukvarja s patino.
Materialni značaj patine je zagoneten. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je prvič definirana kot 'površinska plast na bakru in bronu, navadno svetlo zelene barve', drugič pa potem bolj ohlapno kot 'taka plast na predmetih, ki daje starinski videz'. Če stopimo še korak dlje, lahko patini odvzamemo tudi tisto, kar združuje obe definiciji, namreč 'plast' – v pogovornem jeziku, predvsem pa morda v publicistični arhitekturni terminologiji, je patina lahko zgolj sled staranja, ki ni nujno stvar prisotnosti neke določene plasti, temveč prej kombinacije nalaganja in odvzemanja, prisotnosti in odsotnosti. Patino sledovi številnih dotikov nalagajo v kolektivni manko, torej zlizanost, odsotnost leska, odsotnost tankih nanosov materiala, ki ga en za drugim odnašajo roke stoletij. Gre pravzaprav za nalaganje odsotnosti, za plastenje odvzemanja. Na mestih, kjer so vidni sledovi uporabe, se predmet popači in erodira: še eno znamenje tega, kako mogočna so lahko lahna, a ponavljajoča se in kolektivna dejanja.
