Summer School of the Academy of Margins 2026 SLO

Na presečišču ekoloških, grajenih in kulturnih ruševin ta projekt predlaga večdnevni skupinski »walkshop«, ki raziskuje materiale, metode in performativne razsežnosti prepletanja in hoje (weave-walking). S počasnim, tipnim delom kot orodjem za zbiranje podatkov in hkrati načinom alternativnega prostorskega dokumentiranja dejavnost raziskuje, kako lahko zajemamo, beležimo in prikazujemo spregledane pripovedne sledi v krajini.
Projekt neposredno izhaja iz raziskovalne metodologije, razvite v kalabrijskih vaseh Riace in Camini (na drugem geografskem koncu Italije), ter iz walkshopa, izvedenega v Londonu. Tam so udeleženci uporabljali prenosne, preproste kartonske statve; hoja pa je služila kot utelešen način zbiranja lokalnih zgodb, zaznavanja vzdušij posameznih krajev in dokumentiranja ostankov, najdenih v spreminjajočih se okoljih.
Za poletno šolo bo ta skupinska izkušnja prilagojena z namenom, da še dodatno razvije kritični in ustvarjalni potencial metodologije weave-walk. Walkshop je zasnovan kot odprt, sodelovalen okvir, ki ga bomo skupaj oblikovali na kraju samem. S pomočjo prenosnih kartonskih statev in vzorčnih statev Ashford bodo udeleženci skupaj kartirali edinstveno okolje Topolovega, zbirali materialne fragmente ter njihove oprijemljive ostanke vtkali v skupni materialni arhiv.

Marshall Berman svojo temeljno knjigo o pomanjkljivostih in obljubah skupnega življenja zaključi z vizijo. Zadnje vrstice posveti goreči želji, da bi nadaljevali »boj za to, da bi se v tem svetu počutili doma, čeprav se domovi, ki smo jih ustvarili, še naprej raztapljajo v zraku«. Berman je imel prav. Domovi in ulice se res raztapljajo v zraku. Fotografije in videoposnetki iz Gaze, Kijeva in Al Faširja z zaskrbljujočo natančnostjo potrjujejo to, kar je Berman opisal. Ob tako obsežnem uničenju ostaja vprašanje, kako pripovedovati o domu, še vedno odprto. Ga ohranjati v spominu? Obnoviti? Modernizirati? Kako lahko raziskovanje izrazi demokratično željo ne le po pasivnem bivanju v svetu, temveč po sodelovanju pri njegovem skupnem ustvarjanju? Kako lahko sodelujemo v tem pravičnem boju za to, da bi si ustvarili dom v tem svetu?
V času Akademije margin bomo skozi filme, članke in spomine skupaj razmišljali o ruševinah in njihovi nenavadni naravi. Vsako srečanje bo zasnovano kot skupinski pogovor, posvečen različnim vrstam ruševin – arhitekturnim, fizičnim in kulturnim. Ob njihovih zgodovinskih pomenih ter njihovi vprašljivi, a nesporni umetniški vrednosti bomo skupaj raziskovali, katera etična in družbena vprašanja je treba zastaviti takrat, ko ne ostane skoraj nič.

Bralna skupina, posvečena libanonski umetnici in pesnici Etel Adnan (1925–2021), ki raziskuje pojem ruševin ter njihove povezave s časom, jezikom, krajino in spominom.
Delo Etel Adnan je globoko prežeto z občutkom izgube, hkrati pa tudi s klicem po utopiji. Kot piše Huda Fakherredine, v Adnaninih pesmih »čas postane kraj, pokrajina za potovanje«, kjer se starodavni čas, notranji čas, mit in čas sanj srečujejo in prepletajo. Izhajajoč iz teh idej bomo skupaj brali »Baalbeck«, sklepno pesem njene zbirke Time (Nightboat, 2019, prevod Sarah Riggs), ob eseju »To write in a foreign language«, ki je bil prvič objavljen leta 1996 v prvi številki revije Electronic Poetry Review. Tako pesem kot esej, ki je hkrati literarna kritika in spominski zapis, raziskujeta Adnanino nomadsko identiteto ter način, kako jo je ujetost »med jeziki« vodila k izražanju skozi slikarstvo namesto skozi pisanje.

Kot kulturni delavci se vsakodnevno srečujemo z ruševinami – političnimi, ekološkimi in ideološkimi. Umetniške institucije, kot jih poznamo, se nam kažejo kot pohabljeno pohištvo, ovenele korenine ali izčrpana prst. Oljke še vedno stojijo v krajini, vendar ne dajejo dovolj plodov za stiskanje olja. Njihove korenine se ne širijo več, mikorizna omrežja pa ne omogočajo več vzajemnega prehranjevanja. Kmet je star in utrujen; malo olja, ki ga proizvede, zadostuje le za njegovo družino. Denar porablja za pesticide in nadaljuje – tako kot takrat, ko so drevesa še uspevala – z obrezovanjem ricacci: majhnih poganjkov, ki izraščajo iz dna debla in predstavljajo zadnjo sled odpora, ki vztraja v rastlini. Mi želimo biti ti poganjki.
V zadnjih letih je pojem permakulture pridobil pomembno mesto v kritični teoriji umetnosti kot operativni model za ustvarjanje kulturnih institucij, ki so bolje uglašene z nujnimi potrebami sedanjosti – bolj ekološko trajnostne in bolj etične v odnosih z delavci ter različnimi občinstvi. Gre za predlog regeneracije institucij od znotraj, podobno kot permakultura v kmetijstvu regenerira izčrpano prst – in to z dolgoročno perspektivo.
Delavnica Permacultural Cartographies: Regenerative micro-actions for institutional ruinations izhaja iz radijskega programa Permacultural Cartographies. V tem projektu sva Alessandra Faccini in jaz poskušala uporabiti perspektivo permakulture v kontekstu Robide ter si jo predstavljati kot celovito kulturno institucijo, ki deluje v razširjenem prostoru Topolovega. S pomočjo spekulativnih orodij, igralnih taktik in načel permakulture bomo stopili v vloge delavcev različnih Robidinih oddelkov ter se soočili z vrsto scenarijev – nekaterimi resničnimi, drugimi hipotetičnimi.

Ricacci označuje mlade poganjke, ki poženejo iz ostankov gozda po motnjah, kot so sečnja, požari ali drugi ekstremni vremenski dogodki. Namesto da bi ponovno vzpostavili prejšnje stanje, je ponovno odganjanje način, kako se drevesa prilagodijo spremenjenemu okolju in omogočijo nadaljevanje življenja skozi drugačne oblike bivanja.
Izhajajoč iz tega pojava bomo raziskovali, kako lahko majhne geste razkrijejo in podprejo latentne ekologije na območjih motenj. Z uporabo materialov, najdenih v Topolovem in njegovi okolici – odvrženega pohištva, zapuščenih predmetov, lesa, vej, kamnov in drugih ostankov – bomo sestavljali majhne prostorsko specifične opore, kot so stopnice, mostovi, sedišča, okvirji, poti, prehodi za živali ali strukture za plezalke. Namen je narediti vidne oblike soobstoja, ki se že odvijajo znotraj »ruševin«, ter raziskati, kako so ta okolja prepletena s svojo okolico.

Tremble! A Lover Is About to Delve Into the Past je svobodno prirejen citat iz dela Brouillon pour un dictionnaire des amantes materialistične feministične lezbične pisateljice Monique Wittig in režiserke Sande Zeig. Ta stavek, ki se začne z velelnikom, zajema naš položaj raziskovalk in raziskovalcev ter naš strasten, a nenostalgičen odnos do ruševin, artefaktov in ostankov preteklosti.
Za poletno šolo – Tending Ruins ponujava dve aktivnosti. Prva je performativno branje z naslovom letture distese, eksperiment poslušanja na robu spanca, ki temelji na odlomkih iz poetičnih in političnih besedil Monique Wittig, razrezanih in ponovno sestavljenih na nelinearen, razširjen, fragmentaren in večpomenski način.

Ob zori se srečamo na poteh Topolovega – poteh, ki so jih nekoč vaščani iz sezone v sezono ročno čistili – da bi nadaljevali gesto skrbi.
Eden od nas na glas bere iz skupne čitanke. Drugi poslušajo, z rokami v razpokah med kamni, medtem ko odstranjujejo plevel s poti.
Weeding and Reading je skupni ritem pozornosti – do krajine, do mišljenja, do drugega. Počasna jutranja koreografija vzdrževanja in ustvarjanja pomenov.

Ruševine lahko razumemo tudi kot sledi, katerih izvorni kontekst ni več samoumeven: kot kraj, simbol ali narečni izraz, ki je preživel svet, ki mu je nekoč dajal pomen. Ti ostanki razkrivajo teritorij kot palimpsest, kjer se pripovedi kopičijo, si medsebojno nasprotujejo in prekrivajo.
Ta delavnica predlaga pristop k Topolovemu skozi sledi, vpisane v njegov prostor. Začeli bomo z jutranjim sprehodom skozi vas in njeno okolico, kjer bodo udeleženci iskali napise, ljudske simbole, vklesane znake, improvizirane oznake in druge spregledane fragmente, ki razkrivajo odnose med ljudmi, krajem in spominom. Zbrano gradivo bomo sestavili v skupni leksikon, kjer pomen nastaja skozi dialog med fragmenti in izziva enotno pripoved o teritoriju.
Zbrane znake bomo nato prevedli v ročno izrezljane gravure na majhne lesene ploščice. Po logiki prešitja (quilting) bomo ploščice sestavili v skupno leseno tapiserijo. Vsaka ploščica bo ohranila svojo posebnost, hkrati pa bo prispevala k večji kompoziciji. Nastali preplet predlaga dialektično branje teritorija – semiotično pripoved –, v kateri so fragmenti v napetosti, postavljeni drug ob drugega in nedokončani. Razkrivajo, kako skupek zbranih sledi ustvarja nove pripovedi kraja.

Ruin Song raziskuje poslušanje latentnih zvokov, zgodb ali pesmi ruševin Topolovega skozi skupinsko performativno dejanje med kamnom in telesom/telesi. Delavnica nas vabi, da izostrimo »žaromet« poslušanja in preizkusimo načine razvijanja simbiotskega in obojestransko bogatečega procesa med poslušalcem in poslušanim.
Zvenenje/poslušanje postane način upiranja pozabi, način krepitve naše odnosne resonance.
Ta delavnica se umešča v tradicijo kulturnih skupin in posameznikov, ki »zvenijo kamen«. Skozi tisočletja so ljudje udarjali ob kamne v ritualnih in glasbenih kontekstih; tukaj si ruševine Topolovega ne predstavljamo kot spomenika zapleteni preteklosti, temveč kot litofon, ki ga igrajo naša pozornost, radovednost in pripravljenost. Skupaj bomo raziskovali zvenenje Ruin Lithophone, njegove možnosti in omejitve. Vsak udeleženec bo prejel svojo kartico z vrsto navodil (The Score) / udeleženci se lahko navodil držijo ali ne (The Score) / udeleženci lahko med seboj zamenjajo kartice (The Score) / na voljo bodo tudi nekateri instrumenti za nadaljnje zvočno raziskovanje/igranje.
Po delavnici bomo v sproščenem pogovoru razpravljali o tem, kaj se je zgodilo, kaj se je priklicalo, ter namenili trenutek zahvale ruševinam Topolovega.

Globalno gospodarstvo stopica po prstih. Nekoliko protislovno sta arhitekturno propadanje in zanemarjanje zemlje ključna za njegovo ravnovesje ... Pripravila bom kratko predavanje (majhno grozljivko) o zasebni lastnini in prostorskem kapitalizmu, ki mu bo sledila pisna delavnica.
Do ruševin bomo pristopili skozi koncept »enclosures« oziroma ograjevanja. Podobno kot ruševina je tudi ograjevanje hkrati predmet in proces. Medtem ko bomo v vasi občudovali mojstrstvo starih kamnitih zidov (arhitekturni objekt), bomo pogledali izbor zgodovinskih primerov teritorialnega ograjevanja (procesa privatizacije) od industrijske dobe do digitalne sedanjosti. Takšni procesi prestrukturiranja zemlje od zgoraj navzdol so vodili v izgone in nastanek ruševin.
Razmišljanje skozi ograjevanja in ruševine nam omogoča jasneje videti, kako je zemlja v svetu pretežno vrednotena. Kako lahko razgradimo monopol menjalne vrednosti nad vrednotami, kot so uporaba, kultura ali čustva?

Gonae-ri 1159 je zemljišče na obali otoka Jeju, ki je bilo večkrat uporabljeno in zapuščeno. Arhitekt ga je kupil zaradi hiše s slamnato streho in obale, saj je nameraval tam v starosti ribariti. Nato je vlada del zemljišča odvzela za obalno cesto, hišo odstranila, cesta pa je prišla med zemljo in vodo.
Sam otok je bil kraj izgnanstva, trdnjava, izkopana s prisilnim delom, prizorišče množičnega poboja, ki mu je sledilo pol stoletja vsiljene tišine, nato pa testno območje državnih politik. Nič od tega ni bilo odločeno na otoku samem in vsakič, ko se je neka uporaba končala, so ostale le ruševine.
Leta 2018 se je njegova družina vrnila na zemljišče in začela projekt (salt). Jeju se je okoli njega še naprej spreminjal, kot se je to vedno dogajalo, medtem ko je (salt) svojo mero našel v morju, ki ga obdaja, in odkril lasten način delovanja tam. Ta način se kaže v stavbi in v skrbi zanjo, ki se nenehno spreminja skupaj z rastjo skupnosti: trije ljudje, nato delovna ekipa, nato vsi, ki so šli skozi ta prostor.
(salt) je eden od primerov med ruševinami. Srečanje ponuja osem let fotografij, posnetih na kraju samem, s telefonom, od gradnje do današnjega jutra – ter sprašuje, kaj Topolove deli z njim, česa ne, in kako drugi skrbijo za svoje ruševine.

Če je skrb praksa premikanja med besedami, potem jo razumem kot metodo za preizpraševanje prostora med »ruševinami« in »popravljanjem« – skozi dialog med Eve Sedgwick (reparativno branje), Lauren Berlant (infrastrukturnost) in Anno Tsing (trenje, ruševine).
Sedgwickin reparativni položaj sprejema tveganja odnosnosti z zavračanjem logike ali/ali ter z etiko skrbi – kot usmeritev k upanju, užitku in preobrazbi. Berlant pa popravilo razume ne kot sredstvo razrešitve, temveč kot pot skozi težave, ki ostaja z napetostmi skupnega življenja in z načini bivanja, ki so »neprijetni za reprodukcijo moči«.
Čeprav se moje raziskovanje osredotoča na infrastrukturne krajine (ekstraktivna območja, kritične minerale, toksičnost), me zanima, kako bi lahko skupaj razmišljali o tem, kako se ti pristopi k popravljanju in ruševinam lahko (ali pa ne) uporabljajo na intimni, umeščeni ravni Topolovega. Skozi skupna branja in pisalne vaje na Robidinih travnikih se bomo uglasili s prizoriščem ter vadili »lepljivo materialnost praktičnih srečanj« (Tsing). Razmišljali bomo o afektivnem ozadju človeških in več-kot-človeških odnosov ter si predstavljali, kako lahko življenje podaljšujemo iz notranjosti življenjskih svetov – obilje v ruševinah.

Altitude/Latitude Record bo prostorsko specifičen projekt poslušanja in neukročenega, meditativnega pisanja. Našli bomo hribovit predel Topolovega in vsak izmed nas bo izbral rastlino, ob kateri bo sedel sam ali v skupinah po dva ali tri. Ob navpični (proti polom usmerjeni) liniji bomo s pomočjo naprave Pocket Scion in kontaktnega mikrofona poslušali električno aktivnost izbrane flore. Ob nekaj iztočnicah, ki jih bom ponudila, bo vsak izmed nas prosto pisal o tem, kar se pojavi iz teh rastlin na določeni nadmorski višini in v določenem času. Skupaj bomo ustvarili nekakšno večglasno časovno kapsulo – v tem primeru zbirko zapisov – rastlin, ki živijo na geografskih koordinatah Topolovega. Ker se bodo flora in glive skozi desetletja še naprej selile proti polom in v višje lege, bo ostal pisni zaznamek sestave ekosistema v natančnem trenutku našega srečanja, preden bodo ruševine zašepetale o tem, kar so nekoč bile.
Pred delavnico bom pripravila kratko predavanje o svojem raziskovanju selitev rastlin proti polom (v tem primeru iz sredozemskega bazena v zahodno Švico), umeščeno v zgodbe o glivah in rastlinah iz kantona Vaud. Delila bom spoznanja iz intervjujev, pogovorov z lokalnimi prebivalci in zapisov o kulturnih ter geopolitičnih posledicah čezmejnega in med-ekosistemskega premikanja ter o premestitvi lokalnih mitologij.

Travnike razumem kot ekološke ruševine, medsebojno povezane z geološkimi, kmetijskimi in metaboličnimi procesi, ki so jih ustvarili in ohranili.
Pesmi, tako kot jezikovne manjšine, ki jih pojejo, so kulturne ruševine, prepletene s krajinami in tradicijami, v katerih so nastale in se prenašale naprej.
V obeh primerih je odnos do ruševine etološki in ne dediščinski; zanima nas vedenje tistega, kar je živo v travnikih in pesmih.
Predlog je, da skupaj delimo dva trenutka skrbi za majhno jaso med gozdovi Topolovega:
Erborizzare:
botanično opazovanje, zbiranje vzorcev in ustvarjanje »fabula« herbarija s pomočjo tekstilnega tiska, razporejenega tako, da oblikuje prostor v »reprezentaciji« travnika.
Armonizzare:
(z Giulio Prete)
znotraj herbarija, postavljenega na jasi, bomo raziskovali poslušanje in večglasje, spoznavali tradicionalne pevske »modi« ter se učili »Cheste viole palidute«, ženske furlanske villotte.

Tremble! A lover is about to delve into the past je svobodno prirejen citat iz dela Brouillon pour un dictionnaire des amantes materialistične feministične lezbične pisateljice Monique Wittig in režiserke Sande Zeig. Ta stavek, ki se začne z velelnikom, zajema naš položaj raziskovalk in raziskovalcev ter naš strasten in nenostalgičen odnos do ruševin, artefaktov in ostankov preteklosti.
Ta druga aktivnost je delavnica telesnih praks iz koreografskega raziskovalnega projekta archivia, postopka, namenjenega prenosu in preoblikovanju performativnih praks ter plesnih partitur, ki jih je koreografinja Monica Francia ustvarjala od osemdesetih let 20. stoletja do danes. Skozi telesne prakse in urjenje zaznavanja se bomo srečali z duhovi preteklosti ter ustvarjali duhove prihodnosti. Z »duhovi« poimenujemo angelske in pošastne figure, ki obstajajo zunaj linearnega časa, vztrajajo okoli nas in nam v vsakem trenutku življenja govorijo »pojdi« ali »dovolj je«; s tem nas zamrznejo tam, kjer smo, ali pa nas, nasprotno, potisnejo onkraj naših navad in izven znane poti.